Natančen znesek lastniškega kapitala, ki ga je treba prispevati, je odvisen od premoženja in prihodkov potencialnega kupca ter lokacije nepremičnine. Praviloma se zahteva od 20 % do 30 % nakupne cene kot lastniški kapital za kritje 8-10 % nepredvidenih stroškov nakupa. Glede na dohodek in drugo premoženje kupca so možni tudi nižji deleži lastniškega kapitala, vendar običajno pomenijo obrestni pribitek. Bančna posojila so odvisna od kreditne sposobnosti posojilojemalca in njegovega zavarovanja. Če je razmerje med posojilom in vrednostjo nepremičnine nižje od 60 %, so stroški financiranja najugodnejši.

Izraz "zakupnina" se nanaša na pravico, enakovredno nepremičnini, ki je vzpostavljena v ločeni "zakupni zemljiški knjigi".

Zemljišče se lahko da v "zakup" za določeno obdobje od 60 do 99 let v zameno za mesečno najemnino za zemljišče. Vendar pa lastništvo nepremičnine v tem obdobju ostane v lasti najemnika. Najemniki imajo v času trajanja pogodbe običajno pravico graditi in uporabljati nepremičnino. Najemniki lahko v tem obdobju nepremičnino prodajo, vendar je za to potrebno soglasje najemnikov.

Ob koncu najemne pogodbe se nepremičnina vrne najemnikom ali pa se podaljša. Pri stanovanjskih nepremičninah se najemnikom pogosto izplača nadomestilo za materialno vrednost stavb (pogosto imenovano skupna vrednost). V najemni pogodbi je določeno, kaj morajo najemniki ob koncu obdobja še plačati.

Zemljišče in pravice, enakovredne zemljišču (npr. dedne stavbne pravice), so omejen del zemeljskega površja (člen 905 BGB) in so vpisane v zemljiško knjigo. Zemljiška knjiga je uradni, pogojno javni register nepremičnin, v katerem so na primer vpisani lastniška struktura in vse pravice, povezane z nepremičnino, ter morebitna bremena na njej. V skladu s 3. členom GBO ima vsaka parcela svoje mesto v zemljiški knjigi (stran zemljiške knjige). Več o münchenski zemljiški knjigi si lahko preberete tukaj.

8. člen nemškega zakona o stanovanjskih stavbah (WEG) ureja izjavo o delitvi. Izjava o delitvi se sestavi za razdeljeno nepremičnino, v njej pa so določene vse bistvene pravice in obveznosti solastnikov.

Prvotni lastniki nepremičnine lahko stavbo razdelijo na solastniške deleže v nepremičnini tako, da je vsak delež povezan s posebnim lastništvom določenega stanovanja ali nestanovanjskih prostorov.

Prav tako je urejeno, kateri deli stavbe so v ločeni lasti ali se uporabljajo kot skupna lastnina. Poleg tega se lahko določenim enotam dodelijo posebne pravice uporabe (npr. do vrtnih površin) in izdajo pravila skupnosti. Izjava o delitvi mora biti notarsko overjena. Pred izdelavo zemljiškoknjižnih listov mora načrt razdelitve stavbe preveriti pristojni organ za izdajo dovoljenj (člen 7 WEG) in potrditi zaprtost nepremičnine.